emma caitlyn o'connell

Summer Camp
here I come

EMMA CAITLYN O'CONNELL


21 ~ BELFAST, IRSKA ~ ŠTUDENTKA PRAVA ~ ADRIANA LIMA ~ TRMASTA&KOMUNIKATIVNA

● ● ●

»Vbistvu niti ne vem, kje naj začnem. Prva stvar, ki bi jo morala povedati je, da zelo nerada govorim o sebi. Vem, da se sliši v prvi vrsti zelo patetično in izrabljeno, vendar pa zagotovo nisem človek, ki bi lahko ure in ure razpredal o svoji preteklosti. Ravno zaradi tega se imenuje preteklost. Ker se je že zgodila in bi jo morali pustiti pri miru, saj s tem, ko govorimo o njej se zagotovo ne bo nič spremenilo. Vse kar lahko dosežemo je to, da na dan privrejo vse stare rane, ki smo jih že dolgo nazaj zakopali in pozabili potem pa se po nepotrebnem- tole se namreč meni zdi zelo nepotrebno- spomnimo na vse tisto, kar smo nekoč doživeli, a se nas sedaj nekako ne tiče več. Sama se izredno držim tega načela, da je preteklost nekaj, kar ne bom vsakič znova razglabljala, ko srečam nekega neznanca, ki si nadvse želi izvedeti vse o meni v samo nekaj trenutkih. No, da že sedaj povem, samo nekaj trenutkov ni dovolj za mojo skrajšano verzijo življenjepisa. Še sedaj se sprašujem, zakaj sem sploh pristala na vse tole. Ampak recimo, da bom tokrat naredila izjemo in povedala nekaj stvari o sebi in svoji preteklosti. Rodila sem se v Belfastu-mirnem mestu na severovzhodu Irske, izjemno srečnima in zaljubljenima zakoncema Jones-Rebecci in Nicku. Oboževala sta me od trenutka, ko sta izvedela, da bosta čez slabih devet mesecev dobila novega družinskega člana, čeprav sta vedela, da bosta morala spremeniti celoten način življenja. Oba sta prihajala iz izredno premožnih družin, zato se jima moj prihod ni prav močno poznal kar se tiče financ. Poimenovala sta me Emma Caitlyn Jones, a svojega polnega imena nikoli ne uporabljam, saj zveni preveč uradno in resno, kar pa mi niti slučajno ni podobno. Oče je dokaj kmalu nasledil očetovo podjetje, saj se le temu ni več ljubilo voditi posla in je tako vse prepustil odgovornemu in odraslemu sinu. Nekje pri mojih petih letih pa je pričela družina postopoma propadati. Največ je pripomogel propad podjetja, saj je ta pahnil očeta na rob, on pa je svojo nesrečo utapljal v alkoholu. Mama nikoli ni bila preveč strpna ženska, zato tega ni mirno prenašala in kaj kmalu so se začeli prepiri pozno v noč, ko se je oče popolnoma pijan vračal domov in se pretvarjal, da je vse v najlepšem redu. Dobre dva meseca po mojem petem rojstnem dnevu, ko je bila zunaj že trda tema pa nikakor nisem mogla zaspati. Tega večera se spomnim še bolje, kot bi bilo včeraj. Čisto potiho sem stopala po stopnicah in se hotela neslišno pretihotapiti do kopalnice. Iz kuhinje so se slišali kriki, tako kot skoraj vsako drugo noč. Ravno ko sem stala na vratih od kuhinje in pogled usmerila proti očetu in mami, ki me na srečo nista opazila, sem kot v počasnem posnetku videla, kako očetova roka potuje proti maminem licu. BAM! Tisto noč je oče prvič udaril mamo. Še vedno vsakič, ko se spominjam tega trenutka začutim, kako mi je zdrsnila solza po licih. Naredila sem obrat in se zaprla v svojo sobo ter skoraj celo noč jokala, kljub temu, da nisem popolnoma razumela situacije. Kmalu so tudi udarci postali večerna rutina in nekega jutra, ko sonce še ni dobro vzšlo me je mama zbudila, mi pomagala skočiti iz pidžame v vsakdanjo opravo, spakirala še nekaj svojih stvari in z roko v roki sva čisto potiho odkorakali skozi vhodna vrata, se usedli v avto in se odpeljali iz soseske. Kljub temu, da sem takrat štela slabih šest let, sem predvidevala, da je bil vzrok v mamini podpludbah. Spoznala sem tudi, da najbrž nikoli več ne bom videla svojega očeta in po resnici povedano, ga niti nisem hotela videti. Po vsem kar je storil mami sem bila vbistvu vesela zanjo, vendar pa sem se hkrati tudi zavedala, da je imel tudi on veliko pri tem, da sem sploh danes tu. No, da nadaljujem. Odpeljali sva se k moji babici, katere nisem nikoli prav preveč marala, saj je ves čas vedela, kaj se je dogajalo med mamo in očetom, a ni nikoli nič ukrenila. Verjetno niti ni mogla, a takrat sem bila še premajhna da bi o tem razmišljala. Čez nekaj dni pa sva izvedeli, da naju je iskal oče. Zato sva iz Dublina pobegnili in se odpeljali stran. Sprva sva sklenili, da se bova ustavili tam, kjer nama bo všeč. In na koncu sva pristali v Belfastu. Še vedno sva ostali zvesti domovini Irski, a sva bili hkrati dovolj daleč, da naju oče ni mogel najti. Našli sva si prijetno stanovanje, mama si je priskrbela službo jaz pa sem pričela hoditi v šolo. Sprva me je vsa ta družinska nesreča precej dotolkla. Že od malih nog sem bila izredno nasmejan, optimističen in trmast otrok, zaradi vsega skupaj pa sem postala precej tiha in mirna, a sem se nekje na sredini srednje šole odločila, da nekdo, ki ni vreden mojih skrbi in obžalovanj, še vedno tako močno vpliva name. Kot bi nekdo pritisnil gumb sem bila spet nasmejana in vesela. Sčasoma si je tudi mama našla novega življenjskega sopotnika po imenu Rhys, ki jo je za razliko od očeta znal ceniti in ji dajal občutek, da je nekaj vredna, kar ji, če smo iskreni, oče nikoli ni pokazal. No, to bi bilo na kratko vse, kar vam lahko povem o sebi.«

Citiram :

»To sem vzela, to imam, to je tukaj, to tam...Uf, tole bi skoraj pozabila...Mama, kje so moje svetlo modre kavbojke, ki sem jih še včeraj imela v omari? Zakaj rjave majice ni tam kjer je bila prejšnji dan?« Pakiranje je bilo od nekdaj stvar, ki jo je iz dna duše prezirala. Vedno se je bala, da bo pozabila najbolj pomembno in ponavadi se je to tudi zgodilo, pa naj se je še tako trudila vzeti vse. Še najbolj jo je razjezilo to, da se ji je Rhys dobesedno smejal v obraz, medtem ko je ona nervozno hodila od enega konca hiše do drugega in si mrmrala celoten seznam stvari, ki jih mora vzeti s seboj. Ni se bilo bati, da bo vzela premalo, saj je še čisto vsakič vzela več kot preveč, a raje je bila dobro preskrbljena kot pa da bi ji česa zmanjkalo. »KONČALA SEM. LAHKO GREMO!«Je zaklicala iz svoje sobe v prvem nadstropju enodružinske hiše, katera je bila več kot očitno prevelika zanjo, njeno mamo in njenega partnerja, saj je bilo kar nekaj prostorov neizkoriščenih, a ker so imeli denar so si to pač lahko privoščili. Selitev tako ali tako ni prišla v poštev. Zakorakala je po stopnicah z enim velikim in enim majhnim kovčkom. Nase je nadela še čevlje, se še zadnjič ozrla po hiši nato pa se napotila proti avtu. Pot do letališča ni bila dolga, a zaradi vseh zastojev in semaforjev, ki so kot zanalašč tokrat kazali vedno rdečo in se je zelena prikazala šele po nekaj minutnem čakanju, se je vse skupaj kar malce zavleklo. Ko so prispeli na letališče se mama kar ni hotela posloviti, zato sta vztrajala, da z njo počakata na vkrcanje. Sedeli so v čakalnici in si krajšali čas. Čez slabo uro je ženska po zvočniku naznanila vkrcanje. Z mamo sta se na hitro objeli in se poslovili. Tudi z Rhysom sta si izmenjala objem in ko jima je namenila še zadnji pogled in jima pomahala v slovo sta se obe zavedali, da je to njun prvi sloves. Če bi rekla, da ju ne bo pogrešala, bi lagala. Vsemu navkljub sta bila njena družina in to ni kar tako od muh. Čeprav je Rhys v njuni družini šele razmeroma kratek čas, ga je zagotovo imela rajši kot lastenga očeta in tudi mama je bila videti izredno srečna odkar ga je imela ob sebi, kar pa je najbolj pomembno. Čas letenja ji je minil kot bi mignil, saj je celo pot razmišljala o tem, kaj jo čaka, ko bo stopila z letala. Prvič se bo udeležila nekaj takšnega kot je Summer camp in preplavljali so jo občutki polni adrenalina in vznemirjenja. Potrebovala je nekaj oddiha od študentskega življenja in vsakdana, ki se ga je že kar malce naveličala. Emma ni bila človek, ki bi bil zadovoljen s početjem vedno ena in istega, zato je vsake toliko časa potrebovala nekaj sprememb-ne velikih, ampak že samo majhni detajli, ki bi spremenili tisti monotoni vsakdanjik so bili dovolj, da je bila spet popolnoma srečna in ne naveličana vsega kar jo je obdajalo. Zato je zelo rada sama poskrbela za popestritve in Summer camp je bil zagotovo to kar je iskala in potrebovala, o tem ni imela nobenega dvoma.

DRUŽINSKO DREVO
Mama: Rebecca O'Connell,49 let, lastnica butika
Oče: Nick Jones, 51 let, direktor podjetja
Sestra: //
Brat: //
Drugo sorodstvo: bratranec James Jones, 30 let, odvetnik
Sestrična Melanie Bright, 20 let, študentka medicine
Najboljši prijatelj: //
Fant/punca: //

LEA ~ 16 ~ 5-6 ~ //

Emma C. O'Connell