Caroline Ameila Bourque

Mogoče bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodila in bi tako vsi boljše živeli. Tako vsaj mislijo nekateri, ker so si to tako močno zatrjevali v svojih glavah, da so na koncu že začeli verjeti. Nikoli nisem živela s svojimi pravimi starši in jih poznam le poimensko. Nekako tudi nimam želje, da bi spoznala ljudi, kateri si me ne želijo in sem po vsej verjetnosti le ena izmed njihovih mnogih napak, ki so jih naredili v živeljnju, ki pa je tako ali tako prekratko. Rastla sem pri družini Bourque, ki mi je dala ime in me vzgojila v odraslo osebo - no, recimo, da me je -. Ko sem bila stara 5 let sta me krušna starša poslala v glasbeno šolo in od tistega trenutka dalje sem vedela, da bo to moj poklic, zato sem se tudi vpisala na Akademijo za glasbo, kjer igram klavir. Na to, da sem uspela priti do študija sem zelo, zelo ponosna, saj iz predmestja, kjer smo živeli, ni imelo veliko otrok te možnosti. Večina ljudi je bila zelo revnih, nekateri smo bili malo manj, le nekaj pa je bilo tistih bogatih srečnežev. V otroštvu sem si želela marsikaj, a sem vedela, da tega ne bom mogla dobiti, saj je bil zaposlen le oče, ker mama ni mogla dobiti službe. A prav tako smo vsi, kljub revščini, odrasli, le naša pot do te stopnje je bila bolj zapletena. V osnovni in srednji šoli sem bila med najboljšimi, saj je moj oče profesor matematike in je od mene pričakoval le najboljše. Vedno sem bila, vsaj zdi se mi, pridno dekle. Če dobro pomislim... Skoraj vedno. Če odštejem, da smo v zadnjem razredu od starejšega fanta s prijateljicami kupile neko drogo, katere nismo vedele niti imena, in se nato totalno zadete sprehajale po mestu; da sem spala z šest let starejšim fantom iz ulice; ter da sem ženski iz trgovine ukradla denarnico. Če bi te stvari primerjali s tem, kaj vse so storili ostali ljudje, ki jih srečujem v svojem živeljenju, bi ugotovili, da je moja zgodovina res za odtenek svetlejša. To je torej moje živeljenje. Lahko bi seveda še govorila in govorila, saj mi nikoli ne zmanjka besed, a se mi zdi, da je to zaenkrat povsem dovolj.