analía flor moreno

Gost

Summer Camp
here I come

analía flor moreno
analía flor moreno 002

sixteen ~ barcelona, spain ~ highschool student
freja beha erichsen ~ desperate, bad and crazy
● ● ●

»lepo pozdravljeni. ne, samo pozdravljeni. vsi, ki to berete. vaš namen je najbrž to, da me spoznate, zato vam bom vse stvari povedala tako, kot so - brez lepih pridevnikov pred njimi. začela bom tam, kjer se vse začne, na začetku, končala pa tam, kjer ravnokar na letalu sedim za svojim prenosni, pišem to besedilo in sem vsako sekundo bliže summer campu.
5. januar 1995, barcelona. takrat je svet postal večji za eno takrat še čisto majhno bitje, ki je tistega dne prvič in zadnjič jokalo v maminem naročju. priznam, tega se ne spomnim in ni nujno, da sem sploh kdaj jokala v maminem naročju. vem samo, da ji je bilo ime jessica. vem tudi, da je prej živela v new yorku, se nato preselila v barcelono, rodila mene in potem izginila iz mojega življenja. včasih si predstavljam, kako bi bilo, če bi skupaj z svojo pravo mamo živela v enem izmed čudovitih stanovanj sredi manhattna, imela najimenitnejše prijatelje in bi nasploh bila ena izmed tistih, ki imajo vse, čisto vse. no, nekateri pač nimamo te sreče. mogoče moja prava mama sploh ni bila bogata... ampak to zdaj ni pomembno, so samo ene izmed sanj, ki se mi ne bodo nikoli uresničile.
mogoče mi ne boste verjeli, ampak po mojem rojstvu ni bilo družine, ki bi me vzela k sebi. mislim, da že takrat nisem bila ravno magnet za ljudi. odpeljali so me torej v sirotišnico. seveda večina družin, ki se odloči za posvojitev otroka, hoče dojenčke, da jim lahko celotno živeljenje lažejo, da so njihovi pravi starši. vsaj to me ni doletelo. jaz sem se pač pridružila tistim, ki jih nihče noče, ampak nekje pač morejo biti. do svojega šestega leta se ne spominjam skoraj nič. vedno sem se držala zase, ker so bili vsi okoli mene čudaki. verjemite mi, takšnega življenja, kot sem ga živela tam, si ne zasluži nihče izmed nas. tistih nekaj let sem preprosto odraščala sama. tam se nihče ni zmenil zame in imela sem srečo, da se je potem zgodil čudež, sicer bi čez dve leti verjetno živela na ulici.
nekega mrzlega zimskega dne, se je pred vrati sirotišnice v predmestju barcelone, prikazal moški. z glavno uslužbenko sta se v njeni pisarni dobro uro tiho pogovarjala, zato pogovora nismo mogli slišati. priznam, večkrat sem prisluškovala pogovorom, ker je to bila najbolj zanimiva stvar, ki sem jih lahko počela. moški je takrat hitro odšel in ko sem že skoraj pozabila, da je sploh kdaj bil tam, se je čez en mesec znova vrnil. vedela sem, da je bil on, ker sem si ga dobro zapomnila. ampak šele takrat, ko je prišel drugič in sem ravno na stopnišču jedla jabolko, sem si ga dobro ogledala. nasmejal se mi je, z enakim nasmeškom kot sem ga imela jaz (nasmeha mu nisem vrnila, ker to nikoli ni bilo v moji navadi), njegove oči so bile enake barve kot moje in čez slabo uro sem izvedela, da je bil neznanec, ki sem ga opazovala in v njem videla sebe, bom oče. moj oče. ko mi je beatriz (edina izmed uslužbenk s katero sem se pogovarjala) to povedala sem se počutila, kot bi končno dobila tisto, na kar sem čakala vseh kratkih osem let svojega življenja, ki so se vlekla, kot bi jih bilo sto. mislim, da so pričakovali, da jim ne bom takoj verjela in, da bo potrebno nekaj dni ali tednom, da mi bodo vse pojasnili, ampak jaz sem jim verjela v tistem trenutku, ko so mi to povedali. želela sem verjeti. v minuti dvajset sem vse svoje stvari spakirala v kovček in vem, da je bila ura natanko pet popoldne, ko sem sedela na zadnjem sedežu očetovega modrega renaulta. takrat sem se pri osmih letih prvič peljala z avtom, zato sem si dobro zapomnila, da je bil renault megan. in lepo prosim, ne smejte se, ker sem se pri osmih letih prvič peljala v avtomobilu.

od takrat naprej živim v majhnem stanovanju v barceloni. z očetom in njegovo punco. lahko bi živela povprečno življenje in bila normalna. no, če odštejemo težave z anoreksijo in drogami, tudi sem normalna. na nek način. v življenju si želim postati manekenka. ampak samo želim. tudi to so samo sanje, ki se po vsej verjetnosti ne bodo nikoli uresničile. v milanu me je celo hotela najeti neka znana modna agencija, ampak trenutno si tega ne morem privoščiti. v zaklenjenem predalu na svoji pisalni mizi zbiram denar, da bom nekoč odpotovala in postala slavni model. potem bom slavna in lahko me boste videli po televiziji na reklamah za spodnje perilo, na naslovnicah in mogoče tudi celo na oglasnih tablah, ko se boste peljali iz službe. kul, kajne? ali pa mi to ne po uspelo in bom denar zapravila za avto ali kaj podobnega.
v šoli sem znana kot čudakinja, ker se najraje držim zase. s tem sem zrasla in tega se bom težko znebila. nikoli nisem bila navajena, da smo šle s prijateljicami v kino in ko me je ena izmed sošolk to vprašala v tretjem razredu sem jo samo gledala, dokler ni zavila z očmi in odšla. pač nisem najbolj družaben tip človeka, kaj morem.
veliko raje, kot da se družim s prijatelji, sem zaprta v sobi in sem na svojem prenosniku, ki sem ga dobila za petnajstni rojstni dan, ali pa poslušam glasbo. veliko razmišljam o svoji prihodnosti in sem prepričana da bom, če ne bom uspela kot manekenka, postala natakarica v katerem izmed barov in kot prostočasno dejavnost prodajala drogo. in tudi sama kdaj pa kdaj kaj vzela. moje življenje je itak uničeno že odkar sem prvič vdihnila onesnažen zrak barcelone, zato bom srečna že, če bom sploh preživela do svojega osemnajstega leta. moje zdravstveno stanje je trenutno slabo. zelo slabo. zaradi anoreksije morem večkrat prespati v bolnišnici in zaradi drog grem vsake poletne počitnice na odvajanje (ki mimogrede nikoli ne pomaga). tudi k psihiatru hodim. vsak torej ob petih popoldne se pol ure pogovarjam s prijetno gospo srednjih let. je kar prijetno sedeti v udobnem naslonjaču in nekomu drugemu težiti s svojimi nerešljivimi problemi... ampak tudi to popolnoma nič ne pomaga in že stokrat sem rekla očetu, da naj denar raje porabi za kakšne bolj pametne stvari, pa ne odneha.
mislim, da je še ena stvar, ki jo lahko omenim. revni smo. oče je pred dvema mesecema izgubil službo, njegova punca pa dela v veleblagovnici nekaj ulic vstran in njena plača tudi ni ravno bleščeča. to vam povem samo zato, da boste vedeli, da so moja oblačila vedno iz razprodaj in, da me ne boste nikoli videli s diorjevimi sončnimi očali in hlačah znamke prada, hoditi po chanelovi trgovini. čeprav bi si tega zelo želela.
preveč nakladam. vem, da boste verjetno zaspali od dolgčasa in nakladanja, ki ga ravnokar berete in upam, da imate kje blizu skodelico kave. kakorkoli, to sem jaz. mogoče bi lahko kdo drug o meni povedal še kakšen stavek več, ampak sama se vidim takšno, kot sem se opisala. od mene ne pričakujte preveč, niti veliko. torej, to sem jaz, ena in edina analía.«

Citiram :: samo 100 evrov. samo 100 evrov, je ponavljala. toliko je namreč vzela iz predala v katerem je varčevala za svojo manekensko kariero. ampak saj to je bila vendar polovica vsega denarja, ki ga je privarčevala v zadnjih letih! šlo ji je na jok, ampak za denar ni hotela prositi očeta. dovolj je naredil že s tem, da ji je plačal let in uredil vse najpomembnejše stvari glede njenega preživljanja počitnic v summer campu. torej ji je za uresničitev njenih sanj ostalo samo še 100 evrov. ko je spet pomislila na to so bile njene oči že polne solz, ampak jih je, s težavo, zadržala in se odpravila proti vhodnim vratom. tam jo je čakal kovček in oče, oče ki je sedel za kuhinsko mizo ter z penkalom, ki mu ga je podarila za rojstni dan, nekaj pisal na list papirja. »adijo, očka,« je rekla, kot bi bila spet stara osem let. z njim ni preživela veliko časa, a ga je kljub temu imela rada. zelo rada. objela ga je in nato počasi odšla iz stanovanja. ni vedela, zakaj je začela jokati takoj, ko je za seboj zaprla vrata. mogoče je bilo krivih tistih 100 evrov, ali pa to, da nekaj tednov ne bo videla očeta. mogoče pa celo oboje. karkoli je bilo, o tem ni hotela razmišljati. počasi je začela hoditi po ulici do avtobusne postaje. še vedno je jokala in zato je bila tarča kar nekaj radovednih pogledov. po nekaj minutah hoje je prispela ter sedla na rob pločnika. do prihoda avtobusa, ki bi jo peljal do letališča, je bilo še dobrih deset minut. odprla je torbo in pogledala, če je joint, ki ji ga je podaril prijatelj (če temu sploh lahko tako rečemo. ko je to storil je bil namreč totalno zadet inverjetno ravno zdaj išče ta joint) in nekaj tabletk, ki jih je kupila prejšnjega dne, še tam. vse je bilo na svojem mestu in to jo je pomirilo. vstala je in si prižgala cigareto.
ni vedela, zakaj se je sploh odločila za summer camp. ljudje njenega tipa niso hodili na takšne stvari, ampak so bili preprosto nekje zaprti pred javnostjo. globoko se je zamislila, ko je naenkrat zaslišala ženski glas. prosil je za cigareto. večina ljudi bi rekla, da nima cigarete (no, ona tega ni mogla reči, saj je še vedno kadila) in odšla nekaj metrov proč, ona pa je samo vzela še eno cigareto iz torbe, ji jo prižgala in še nekaj trenutkov, dokler ni prišel avtobus, gledala zaljubljen par na drugi strani ulice. žensko je razumela. bila je ena izmed odvisnih iz mrtve ulice. tako so rekli ulici, kjer so se zbirali oziroma bolje rečeno živeli vsi tistih, za katere drugje ni bilo prostora. še zadnjič je pogledala po avtobusni postaji, na kateri je vsako jutro čakala avtobus za šolo, ter nato vstopila v nabito pol avtobus.

DRUŽINSKO DREVO
Mama: beatriz
Oče: carlos moreno

i'm jessie ~ i've been rpging for about month or
two ~ and i've got none other characters (yet)

analía flor moreno

Število prispevkov : 219 Age : 30

DOBRODOŠLA V SUMMER CAMPU!

Tvoja prijava je sedaj potrjena. Preden pa se prepustiš življenju v sončnem kampu, ne pozabi zakleniti svoj lik v face claimu. Glede na lastnosti, zgodovino in osebnost tvojega lika smo ti pripravili sobo v eni izmed hišk v ocean breeze villageu. Zaradi tega si avtomatično vključena v klan Ray's race, katerega vodja je Bonnie, zato se z vsemi vprašanji obračaj nanjo. -Želimo ti lepo bivanje in veliko zabave.