Alex Rachel Cole

Summer Camp
here I come

ALEX RACHEL COLE


19 ~ VB, London ~ študentka prava ~ Marloes Horst ~ rebel&intelligent


● ● ●

Kdo sem jaz? Tega še sama ne vem povsem natančno. Sama sebi bi rekla povsem navadno dekle in severnega Londona, kar pa v veliko pogledih ne drži. Kot prvo sem plemkinja. Saj veste kakšni so angleži. Obsedeni s starimi običaji in vsem ostalim kar spada zraven... Moja starša sta lady Helen, pobožna ženska, obsedena s pravilnim "plemiškim" obnašanjem, razkošnimi oblačili in dragim nakitom, in lord Henry, ki sem ga v vsem svojem življenju videla samo petkrat. In živiva v isti hiši. Če ste že kdaj brali kakšno knjigo o sodobnem plemstvu v Angliji, vam je najbrž jasno, da je bilo moje življenje polno togih, trapastih, nesmiselnih pravil. Sedi vzravnano! ne tekaj! Bodi pri miru! !Ne jej z odprtimi usti! Ne odpiraj ust, če te ničesar ne vprašajo! In tako naprej vse do pravila številka 651. Jasno je, da se večine pravil nisem držala. Bila sem zelo samosvoj otrok, ki je raje kot bi posedal okoli ali hodil z mamo po dragih trgovinah, najedal služabnikom, uničeval pohištvo in naredil nasprotno od tega kar so mu naročili. Na srečanjih, kjer se je hotela mama pohvaliti s pridnim, uglajenim otrokom, sem najprej na smrt užalila ljudi, ki so se srečanja udeležili, nato pa naredila še pravi kaos s tem, da sem recimo ponesreči (zanalašč) prevrnila mizo s posladki. Mama me hmalu sploh ni več spustila v bližino drugim ljudem, kar je bilo meni povsem všeč. Večino dni sem brala knjige iz naše družinske knjižnice (to so bili edini trenutki, ko sem se vsaj malo umirila) in se igračkala s tehnologijo in stroji. Mislim, da sem nekoč raztavila cel avto. Zelo hitro sem se naučila tudi vsega v zvezi z računalnikom in internetnim spletom. In tega sem prav kmalu postala prava strokovnjakinja, prav tako iz sestave mehanskih strojev in sestavitve ostale tehnologije. V osnovno šoli nisem nikoli hodila. Imela sem domače učitelje, ki pa so vztrajali z mano samo zato, ker so s tem veliko zaslužili. Bila sem namreč naravnost nesramna. Kljub temu sem se hitro učila in dosegala prav lepe rezultate. Ko sem bila stara 13 let, sta se moja starša odločila, da me bosta za pol leta poslala k njunim prijateljem v Italijo. Mislim, da sta me imela čez glavo dovolj in sta si zaželela počitek. V Italiji sem obiskovala pravo šolo in se s tem prav kmalu naučila jezika. Dobila sem tudi prijatelje, ki jih v Angliji nisem imela. Ko je pol leta minilo sem se vrnila nazaj v Anglijo. Če sta starša mislila, da sta me s tem umirila sta se zmotila. Bila sem še večja upornica, kot prej. Ko sem imela 18 let sem se z njuno željo vpisala na pravo. Študij mi je všeč, čeprav so pravniki navadno moje živo nasprotje. Še kar živim s starši, ki me kljub temu, da sem polnoletna ne dovolijo oditi. Grozijo mi, da me bodo razdedinili. In glede na to, da jih skoraj nič ne vidim, mi tako kar ustreza.

Citiram :

Zazehala je, in ji dala s tem jasno vedeti, da se dolgočasi. Resnično se je že spraševala zakaj jo mora Helen, neprestano izsiljevati. Če bo nadaljevala s tem, se bo odselila in pustila, da jo razdedini. Če bo odvetnica bo tako ali tako zaslužila dovolj, da bo lahko lagodno shajala skozi mesec. Maminega denarja sploh ne potrebuje. Ali pač? "Ne pozabi na kremo za sončenje. To je zelo pomembno za tvojo kožo." Helen je pobrskala po kovčku, ki je odprt ležal pred njo in iz njega dvignila temno zelen kupček. "So to mogoče tvoje kopalke? Da ji ne boš slučajno vzela s sabo?" Alex je zavila z očmi:" V kovčku so. Oziroma so bile, jasno, da jih nameravam vzeti s sabo." Helen se je namrdnila, zavihtela kopalke nad svojo glavo in jih nato spustila. Zeleno blago se je počasi sukalo skozi sobo, nato pa pristalo točno na sredini koša za smeti, ki je stal na drugi strani ogromne sobe. "Mami..." je Alex jezno protestirala. "To so bile moje kopalke, veš? Ne cuna za prah." "Natančno vem, kaj sem vrgla v koš. Zelo nekvalitetne kopalke, neke tretjerazredne blagovne znamke, ki so po vsej verjetnosti stale samo kakih pet funtov. Moja hči se s čim takim, že ne bo sprehajala naokoli!" Alex je zavzdihnila. Dobro je vedela, da je vsaka bitka s Helen že v naprej izgubljena. "Saj ne misliš, da bom šla tja brez kopalk kajne? Se ti ne zdi bolje, da sploh ne grem?" Upajoče je pogledala Helen, ki pa se je samo namrdnila in pobrskala po eni izmed velikanskih garderobnih omar. "Vzela boš tele" Vrgla ji je črne kopalke, ki so bile že na pogled videti drage. Alex ji je namenila ponarejen nasmeh in kopalke hitro spravila v kovček. "Upam, da nisi vzela še česa tako cenenega?" Njene oči so sumničavo motrile obleke v kovčku. "Ne mami" Alex je hitro zaloputnila kovček in se z njim v roki odpravila proti vratom. Ni pričakovala, da ji bo tam, kamor gre všeč. Navsezadnje jo je v to prisila njena mama. In če je bila čisto iskrena sama s sabo, sploh ni vedela kam natančno gre. Iz mize pri vratih je pobrala svoj prenosni računalnik. Še precej dolga pot jo čaka...

Kako bedno. Limuzina, zasebno letališče, poslavljanje od svoje mame, ki je izgledala naravnost srečna, da se je je končno znebila, zasebno letalo (po pravici sploh ni vedela, da sta njena starša tako bogata. Čeprav niti ni tako čudno. Njen oče je eden izmed ljudi v vladi, njena mama pa pravnica. Kakšno presenečenje. Poleg tega pa imata še vso tisto premoženje dveh plemiških družin...) in končno pristanek. Alex se je skobacala iz udobnega sedeža in se odpravila proti izhodu. Ni si mogla kaj, da ne bi bila malo vznemirjena...

DRUŽINSKO DREVO
Mama: Helen
Oče: Henry
Sestra: /
Brat: /
Drugo sorodstvo: Elizabeth, Serena, John, Jack
Najboljši prijatelj: Jullia
Fant/punca: /

SARA ~ 15 LET ~ 3 LETA ~ //

Alex Cole