Daniel Hugh Avery

Nikoli nisem rad pisal o sebi in svojem življenju, ampak so več kot očitno trenutki v življenju ko je potrebno storiti nekaj kar ne bi v realnih situacijah. A življenje ne postavlja vprašanj, samo se plete v svoji smeri in ti si le njegova marioneta ter se moraš preprosto boriti naprej in poskrbeti na prvem mestu zase. Sam sem tako vzel smisel življenja, ki ni ležanje na plaži ter s psom na straži ampak je nekaj veliko hujšega. Umazana igra brez pravil. Ruska ruleta, morda ? Kakorkoli nisem tukaj, da vam govorim kaj je življenje ampak, da vam povem svojo zgodbo katero mi je napletlo pretkano življenje. Torej moje ime je Daniel Hugh Avery in v moji krvi se prepleta britanski ponos. Rodil sem se pred dobrimi 23timi leti v bogato družino Avery. Oče je bil in še vedno je pomemben politik in mama ima svojo modno podjetje. Meni in moji starejši sestri je tako bilo takoj postlano v posteljo, ko sva prijokala na svet ter odprla oči po devetih mesecih. Moj odnos s sestro je precej dober. Čeprav je Rebecca starejša od mene sem sam od vedno bil zaščitniški do nje in sem velikokrat stopil pred njo ter jo obranil pred vsem pa četudi sem zato moral prenesti vso možno bolečino med udarci. Nasilja nisem nikoli podpiral a v skrajnih primerih je bil edina dobra rešitev, da človeku dopoveš kako zelo resno misliš svoje besede. Najina sreča pa ni trajala dolgo. V družino smo vedno bili iskreni drug do drugega. Mislim, da sva bila z Rebecco stara okoli 10 in 11 let ko je najino družino zadela tragedija. Najprej so naredili atentat na očeta in on kot vedno pomemben politik ni hotel svojega imena očistiti pred očmi javnosti zato je s storilcem obračunal v skrivnem in tesnem prostoru. Ubil ga je. Pravzaprav očeta nisem nikoli videl v tej luči, ampak obljubil sem mu da bom glede tega tiho. Mama je bila panična in ni mogla dojeti, da je njen oče morilec. A ugled zahteva svoje in že takrat mi je moj oče rekel, da naj bom pripravljen za svoj cilj narediti vse. Tudi prijatelju zabosti nož v hrbet ter biti dober s svojimi sovražniki. Kot 10 leten mulc pa mi je po glavi šlo le to, da je oče morilec in ne bom šel po njegovih stopinjah. Rebecca je na to hitro pozabila samo, da je imela zlato kreditno kartico in vse kar si je želela. Tako sva samo jaz in mama skrbela, da bi se razvedelo in bi oče namesto na predsedniškem stolu pristal v zaporu za rešetkami. Bolj kot pa sem se staral bolj sem pozabljal in nekako je naša temna preteklost ostala resnično samo naša. Odločil sem se, da bom sledil očetovim sanjam in postal takšen sin kakršnega si je vedno želel. Draga oblačila in čudovito mnenje je postalo moj vsakdanjik in vpis na Oxford je očetu samo še bolj dvignilo glavo ter ponos v glasu ko je omenil moje ime. To pa je tudi meni dalo zagon za naprej. Uveljavil bom svoje ime ter iz sebe naredil pomembno osebo s katero ne bo nihče pometal. To je hotel moj dedek, moj oče in zdaj tudi hočem jaz. In nekega dne ko in če bom imel otroka bom si to zaželel tudi za mojega sina. O poroki ne razmišljam kljub temu, da so moja leta primerna za nekakšno resnost. A dekleta prihajajo in gredo kakor teče življenje in mislim, da bo šele tisto ta pravo odločalo o moji usodi. Tako kot je moja mama o očetovi. Precej prikladno, se vam ne zdi. Kakršen oče takšen sin. No v našem primeru tudi hčerka. Ne pozabimo na mojo predrago sestro Rebecco, ki bo za denar naredila vse. A ne glede na vse je tudi ona nekje globoko v sebi dobrega srca. Če želiš izvedeti o meni še kaj več pa boš moral me spoznati. Sem odprt do novih ljudi, zabav in seveda deklet. A imam tudi jaz svojo mejo in se še držim očetovih besed, da naj imam sovražnika blizu in prav tako prijatelja. Vsi znamo govoriti lepe besede kaj kmalu pa napasti z nožem, kajne ? Saj vem. Tudi sam bi to bil pripravljen storiti