Lain Laurette Howard

Summer Camp
here I come

LAIN LAURETTE HOWARD


19 ~ QUEBEC, CANADA ~ STUDENT OF BIOLOGY ~ AMANDA SEYFRIED ~ QUEEN QUIET


▲ ▲ ▲

Če bi Lain vprašali, katera je njena najbolj izstopajoča lastnost, bi vam povedala, da to da ima dvojčico. In res, večina ljudi bi se ob tem začudilo in ji pritrdilo. Njena enojajčna, osem minut starejša sestra dvojčica in najboljša prijateljica Iris je verjetno tista, ki je njeno življenje najbolj zaznamovala, a kljub temu sta se njuna značaja razvijala v dve povsem različni smeri. Lain je bila tiha dvojčica. Tista, ki je rada sama in ki lahko v svoji sobi preživi cel dan, obdana samo s knjigami. Premožni starši so obema omogočili brezskrbno otroštvo in njeni najlepši spomini vključujejo prav tiste dneve, polne razvajanja, sladolednih tort in lovljenja po veliki hiši v Quebecu. A zdelo se ji je, da se je pri vstopu v osnovno šolo nekaj zapletlo. Morda je bila družba vrstnikov tista, ki jo je zmedla, ali pa sam koncept šole - postala je znana kot asocialna in skrivnostna deklica, ki se skriva za svojo sestro in ta naziv jo je spremljal še naprej v gimnaziji. To je pravzaprav ni motilo, saj je govorice nikoli niso preveč zanimale. Rajši se je posvečala učenju in se družila s tistimi nekaj prijatelji, ki so bili vredni njenega zaupanja ter hkrati tudi pripravljeni prenašati njene spremembe razpoloženja. In tudi pri devetnajstih letih je takšne ljudi še vedno lahko naštela na prste ene roke. Lahko bi rekli, da preprosto ni nikoli preveč marala ljudi. Celo na srednješolskih zabavah je vedno nekako pristala sama, z izjemo alkohola in cigaret, ki sta bila v tistih petkovih nočeh skoraj vedno njena prijatelja. Ni bila neka obsedenka z zabavami, prej neodgovorna najstnica, za katero je vedno poskrbela njena sestra. Bila je njena zaščitnica, tista, na katero se lahko zasnese kadar bo zašla v labirintu lastnih misli, kar se ji je dogajalo med slabimi dni. Ko je prišla na univerzo, se je nekako streznila, se posvetila študiju in poskusila navezati stik z zunanjim svetom. Stopiti ven iz svoje škatle. Tu se je pokazala ena izmed redkih zanjo dobrih lastnosti - vztrajnost. Na elitini univerzi ji je uspevalo dobivati same najboljše ocene, vse samo zaradi trme in inteligenci, za katero je njen oče vedno trdil, da jo je dodedovala po njemu. A tako kot v vsakem drugem življenju se je tudi tukaj vmešala ljubezen, jo zmedla in ji za nekaj kratkih mesecev podarila zaupanje v ljudi, potem pa jo je pustila še bolj prazno, kot je bila na za začetku. Zaprla se je vase, skrivala svoja čustva in poskušala nadaljevati z življenjem. Služba, študij in njena družina so jo zaposlili in zasnovali cikel dnevnih, tedenskih in mesečnih rutin. To jo je pomirilo in iz nje izdelalo nekako lepljenko stare in nove Lain, nezaupljive in nesamozavestne, ki ne more spati zaradi nočnih mor, a si včasih privošči avanturo, da popestri svoj teden. A s svojim življenjem se je nekako sprijaznila in ga ujeta v svojih mislih živela naprej.

Citiram :

Strmela je v odvezane vezalke svojih superg in se poskušala spomniti dobrega argumenta, zakaj je dovolila svoji sestri, da jo odpelje na počitnice v nekakšen poletni kemp na drugo stran sveta. A tega dne so bile njene misli preveč otopele, da bi se iz njih izcimil dober razlog, zakaj pravkar sedi na osamljeni klopci, obdana s kupi prtljage in čaka na letalo. Ozrla se je naokrog, z očmi iščoč Iris, a seveda je ni bilo nikjer na spregled. Le pri njeni sestri dvojčici se je lahko nedolžen izlet na letališče tako zavlekel. Že na začetku bi jo morala spremljati ona. A zdaj je bilo prepozno, saj kovčkov res ni smela pustiti med vsemi temi ljudi in je poiskati. Zavzdihnila je in pograbila napol prazno plastenko vode. Če se bo tako nadaljevalo, bosta zamudili letalo.
Mimo njene klopce je prišla skupina japonskih turistov, ki so navdušeno kazali okrog sebe, takoj za tem pa še skupina hihitajočih se petnajstletnic. Pred očmi se ji je takoj odvil najslabši scenarij njenih počitnic - da dneve v kempu preživi v družbi takšnih ljudi. Zraven je dodala še peklensko vročino in majhne, zadušljive hotelske sobe, da je njena fantazija postala podobna nočni mori. Kot v slabem filmu. “To bo najboljše poletje do sedaj.” je zamrmrala in se v istem trenutku zavedala svojega pretiravanja. Ni hotela biti pesimistična, a takoj ko je pomislila na kemp, so njene misli dobile negativen prizvok. Sploh ni pomislila, da se mogoče ne bo imela tako slabo. Pravzaprav ne bi bilo narobe, da se vsaj za nekaj tednov izklopi od svojega študija in dela, saj je bila na dobri poti, da pri devetnajstih letih postane deloholik. Naredila je požirek vode in se namrdnila. Potrpežjivost ni bila nikoli njena vrlina, zato se sploh ni čudila svoji slabi volji.
Čez neskončne tri minute se je spet oglasil zvočnik nad njeno glavo in napovedal let za New York. Ob misli na tri lete, ki jih bo morala preživeti, se je le nasmehnila. Če že ne uživa v drugih stvareh, ima rada vsaj letenje. Vstala je in vso prtljago odvlekla do pulta za prijavo. Nenadoma je ni več skrbelo za njeno sestro, niti za to kako trde bodo postelje v kempu. Pred sabo je imela miren dan letenja, spanja in branja, z ostalimi stvarmi pa se bo že nekako spopadla. Presenetil jo je nenaden tok veselja v lastnih mislih, a se mu je prepustila. Saj je bila na počitnicah, kajne?

DRUŽINSKO DREVO
Mama: Eugenie Howard
Oče: Jorge Howard
Sestra: Iris Elaine Howard
Brat: Jacob Howard
Drugo sorodstvo: ∼
Najboljši prijatelj: Iris Elaine Howard
Fant/punca: ∼

nekobasu ~ 16 ~ dovolj ~ ne

Lain Laurette Howard